V soboto, 25. aprila smo se reševalci podali na Gorenjsko, natančneje na Zelenico, malo pred mejnim prehodom Ljubelj.
Zbrali smo se z vseh koncev in krajev Slovenije, niso manjkali niti bodoči reševalci z Goričkega. Organizatorji so nas razdelili v skupine in s svojimi vodji smo se podali na delovišča. V naši skupini je bilo nekaj novih obrazov, z nekaterimi pa smo se že dobro poznali. Delali smo dobro, všeč mi je bilo, da smo na vsakem delovišču imeli dovolj časa za dobro delo vsakega posameznega psa. Vse pohvale organizatorjem :)

Po končani vaji je za večino sledilo še kosilo, ker pa sem sama med bolj zbirčnimi, sem si postregla samo s sokom. Seveda ni šlo brez čvekanje in postanka v tržiški kavarni ,nato pa hitro proti domu. No ja, hitro je šlo, do doma pa ravno ne. Malo pred šentviškim predorom je namreč Pasat povedal, da je utrujen in ne more več. Mislila sem si, da se bo morda lažje peljal z manjšo hitrostjo, zato sem zavila na izvoz z avtoceste. Od olajšanja je avtoček kar ugasnil in ni hotel več vžgati. Ni mi preostalo drugega kot to, da sem vklopila vse štiri 'žmigovce' in se lotila postavljanja trikotnika. Za mano sta se pripeljala Laura in Vid, ki sta k sreči opazila, da je 'lej k se je enmu pokvaru avto' moj avto in mi priskočila na pomoč :) Po očetovih napotkih sem poklicala vse ustrezne službe in tako smo počakali na avtovleko. Ginny se je stisnila v vižlasti boks in se odpeljala v rezidenco Žižek, jaz in avto pa z vleko proti servisu. Ko smo tam uredili vse potrebno in se zmenili, da avto počaka pri njih (med vikendi in prazniki servisi ne delajo), naju je z Ginny Vid prijazno popeljal domov :)
Hvala obema za prijaznost in prevoz. Ne zgodi se ravno velikokrat, da se na dan, ko je brat na fantovščini, starša pa pri babici, pokvari avto :D

Več slik si lahko pogledate v galeriji