Ravnokar minula sobota je bila za nekatere reševalce spet delovno obarvana. Navsezgodaj zjutraj smo se namreč zbrali na vadbišču Kinološkega društva Šmarna gora, kjer je potekal 12. Talanov memorial - tekmovanje reševalnih psov.

To leto sem se ga, za razliko od prejšnjih let, z Ginny udeležila kot ena izmed članic ekipe. Skupaj z Jasno & Blum ter Katjo & Tiko smo predstavljale Športno kinološko društvo Logatec. Tekmovanje vsako leto poteka v sproščenem vzdušju, velikokrat si ekipe prav za to priložnost izdelajo zanimive ekipne majčke. Mimo tega nismo mogle niti me tri. Ker so vse naše tri psičke enake "šekaste" barve, smo se odločile, da bo to tema naših majčk in ime ekipe. Najbolj šekaste Logatčanke smo v svetlo modrih majčkah s črnimi flekci in napisom lepo pasale zraven svojih psov.

otvoritev

Kljub že omenjeni zgodnji uri sem ob prihodu na zbirno mesto kar nekaj časa iskala parkirni prostor. Med tem sta Katja in Jasna že prijavili našo ekipo in žrebali številko naše ekipe. Vsaka ekipa je dobila natančen urnik po katerih so potekale naloge, ki smo jih opravljali. Za našo skupino je bila prva na vrsti naloga premagovanja ovir.

Organizatorji vsako leto poskrbijo za to, da je ta disciplina zanimiva in nikoli enaka. To leto je bilo postavljenih kar precej ovir z lestvami, dvojni tunel, zanimiv most, višinska ovira in usmerjanje na bližnji mizici. Kot prvi sta ovire premagovali Jasna in Blum in po pričakovanjih nista imeli težav. Naslednji sva bili na vrsti midve z Ginny. Ovire je lepo premagovala, pravzaprav me je prijetno presenetila. Vseeno je poskrbela za to, da vse ni bilo preveč enolično, saj je na višinski oviri ubrala svojo pot. Po vsej verjetnosti je mislila, da bo lažje kot po lestvi čez oviro prišla po tankih kovinskih prečkah. Nekje na tretji prečki se ji je načrt malce podrl... Sprednje noge so krenile naprej, zadnje noge pa so ostale kar tam kjer so bile. Močno raztegnjena je tako na ozkih prečkah lovila ravnotežje in se trudila rešiti situacijo. Pri tem sem ji skušala pomagati in z malo pomoči ji je brez padca uspelo priti naprej. Od zlobnih prečk naprej je sama brez težav nadaljevala pot, ostal pa je umetniški vtis . Tudi Tika za nama je ubrala podobno pot, le da je vajo izpopolnila in izpustila raztegovalni del. Lepe točke in lep začetek dneva.

Vesele, da je ena izmed preizkušenj za nami, smo opazovale delo drugih ekip in klepetale. Klepetale smo očitno kar malo preveč, saj smo skoraj zamudile na naslednje delovišče. Čisto slučajno sva s Katjo preverili koliko je ura in ugotovili, da imamo do naslednje naloge le še slabih 10 minut. Hitro smo se pripravile in stekle delovišču naproti. Tokrat nas je čakalo iskanje ob poti s prvo pomočjo. Jasna in Katja sta krenili proti iskalnemu območju, midve z Ginny pa k Marjanci pokazati svoje znanje prve pomoči ponesrečencu. Ginnyna vloga je bila tokrat le čakanje, jaz pa sem v simulirani situaciji morala pomagati trem ponesrečencem. Šlo mi je kar dobro, čeprav sem pričakovala, da bom morala pokazati kaj drugega. Prejšnji dan sem doma povadila vsa možna povijanja s povoji in rutami, tu pa sem morala ponesrečencem pomagati s postavljanjem v pravilen položaj. Po opravljeni nalogi sem nestrpno čakala na vrnitev ostalih članic ekipe. Vračali sta se nasmejani, kar je bil gotovo dober znak. Sporočili sta mi, da je Tika razturila in našla 2 ponesrečenca. Blum pa je tokrat očitno pustila, da je zablestel njen podmladek. Bravo Tika! 

V tokratni pavzi smo stalno pazile na časovnico, čakala pa nas je poslušnost. To se mi zdi, da je bila disciplina, ki me je od vseh najbolj skrbela. Ginny sicer dela dobro, a je zelo navezana na svojo mamo in sestrico, še bolj pa na njuni lastnici. Na edinem treningu, kjer smo povadile v trojki, je pokazala da je ob njihovi prisotnosti težko zbrana. Točno to se je pokazalo tudi na tekmovanju. Skušala se je brzdati, a jo je vseeno parkrat zamikalo, da bi šla pogledati kaj delajo prijateljice. Ni kaj, zdaj vsaj vem na čem bo, poleg ostalih stvari, potrebno še delati . Vseeno smo zbrale kar lepo število točk - Blum 39, Tika 36 in Ginny 32 točk od 40 možnih.

Kar malo sem se oddahnila, ko je bil ta del za nami. Sledila je vrvna tehnika, kjer z Jasno nisva imeli posebne vloge, saj je skoraj vse opravila Katja. Po vrvi se je povzpela v prvo nadstropje, kamor smo ji dostavili še Blum. Skupaj sta se nato z balkona, prav tako po vrvi, spustili proti tlom. Zdelo se nam je, da je naloga opravljena, pozabile pa smo na pospravljanje opreme... Nobena izmed nas očitno ni kaj dosti redoljubna, kar nas je stalo nekaj točk 

vrvna tehnika

Za vrvno tehniko so bile na vrsti še tri discipline. Iskanje v gozdu, iskanje v ruševini in skupinsko odlaganje. Iskanje v gozdu je bila prva izmed disciplin in zelo me je zanimalo kako se bo Ginny obnašala v skupinskem iskanju z mamo in sestro. Na tem delovišču se je iskalo v strelcih - Katja s Tiko se je postavila na levi rob, Jasna z Blum na sredino, z Ginny pa sva pregledovali desni rob iskalnega območja. Zdi se mi, da je Ginny kar pridno preiskovala teren, vseeno pa se je poznalo, da se je rada zadrževala v Jasnini bližini. Skušala sem jo obdržati na svojem delu, saj bi sicer območje lahko ostalo nepreiskano. Usmerjala sem jo po območju in kmalu sem videla, da je dobila "nekaj v nos". Odšibala je proti robu delovišča in začela lajati. To je bil znak, da se tam nahaja pogrešana oseba. Po postaji sem sporočila, da je Ginny našla markerja in stekla za njo. Našli sva Martino, kar sem javila še Veri, vodji delovišča, nato pa markerko napotila na izhodišče. Nadaljevali sva z iskanjem in Ginny se je takoj spet pognala v dir. Kmalu se je spet znašla pri Jasni, od koder sem jo seveda poklicala. V teku proti meni je zacvilila in mislila sem, da jo je kaj špiknilo, saj je nadaljevala z iskanjem. Očitno pa ni zacvilila zaradi trna, ampak je šlo za resnejšo poškodbo. Nejc, ki je spremljal naše delo na cesti ob desnem robu, mi je sporočil, da je Ginny pri njemu, in da krvavi. Nisem si predstavljala kako hudo je, zato sem jo poklicala k sebi, da bi preverila kaj je narobe. Ker ni prišla mi je Nejc povedal, da najbolje, da pridem k njej, ker ji kri močno teče in hodi po treh tacah. Hitro sem odšla na cesto in videla kako iz Ginnyne tačke kaplja kri. Jasni sem sporočila, da je Ginny ranjena, in da bom pogledala kako hudo je. Rano sem ji sprala z jodom in jo na hitro povila. Že med samim povijanjem je kri prekrila gazo in povoj, zato sem sporočila, da iskanja ne moreva nadaljevati. Zahvalila sem se Nejcu za prijaznost in z Ginny odšibala proti poligonu, kjer je bila zbrana večina organizatorjev in veterinarji. Skoraj celo pot sem jo nesla, da ne bi obremenjevala tačke in v rano nanesla dodatne smeti. 

Ob prihodu na poligon so mi pomagali najti veterinarko, ki je pregledala rano. Svetovala je šivanje, in ker se na kliniki niso javili, so ji rano oskrbele na vadbišču kar tri veterinarke. Vmes sta se z iskanja v gozdu vrnili tudi Jasna in Katja, ki sta sporočili, da smo na tem delovišču našli vse 4 pogrešane. Bravo punce! Ginny je dobila 6 šivov, prerezala pa si je kožo med prvim in drugim prstom na sprednji levi taci. Bila sem kar malo žalostna, ker nisva mogli nadaljevati dela, a poškodba je bila prehuda. Vseeno iz vsega tega lahko potegnem tudi pozitivno plat. Ugotovila sem, da je Ginny zelo mirno prestala ves postopek. Zelo pridno je pustila pregledovati taco, kljub temu, da ji je bilo neprijetno in jo je bolelo. To se mi zdi, da je kar pomembno pri našem delu. Poškodbe sicer niso tako pogoste, a nikoli ne veš kdaj ti bo moral pes zaupati in pustiti, da mu pomagaš. Tudi sama sem ohranila trezno glavo in nisem paničarila, tako da sem bila lahko cel postopek ob Ginny in jo mirila. Ne vem sicer kako bi reagirala, če bi si Ginny odrezala celo taco (in upam, da tudi nikoli ne bom izvedala ), a vem vsaj to, da ne zlezem skupaj ob pogledu na poškodbo svojega psa.

Klik za malo slikico poškodbe. Če imate res zelo občutljiv želodec ne gledat, sicer pa ni blazno nagravžno.

Delo za naju je bilo torej končano, Jasno in Katjo pa je čakalo še iskanje na ruševini. Ko sem jima po telefonu spročila, da je Ginny zašita in se počasi prebuja, sta mi odgovorili, da sta na ruševini našli enega pogrešanega, kar je bil v dani situaciji dober izkupiček. Iskalno območje je bilo že tako veliko, za dva psa pa je bil zalogaj še toliko težji. Težko delo je bilo za nami in bila sem res že utrujena. Tudi to je bila nova izkušnja za nas novince, saj je delovni dan potekal popolnoma drugače kot bi potekal v vlogi markerja. Ko so z delom končale vse ekipe, je sledilo še skupinsko odlaganje, nato pa je sledilo druženje z ostalimi ekipami in izmenjavanje izkušenj napornega dne. Organizatorji so kmalu sešteli točke vseh ekip in objavili rezultate. Naša ekipa se je uvrstila na odlično četrto mesto! Glede na to, da smo delo zaključili z enim članom manj, je rezultat več kot odličen.

podelitev

Prvo mesto so že drugo leto osvojili člani KD Tolmin, drugo KD Šmarna gora in tretje KD Naklo. Rezultati so bili zelo izenačeni, saj sta prvi dve skupini zbrali enako število točk, prav tako sta enako število točk zbrali tretja in četrta skupina. Ker je iskanje pri nas seveda najbolj pomembna disciplina, je boljše mesto osvojila tista ekipa, ki je zbrala več točk na iskanjih.

Kmalu po podelitvi smo se poslovili in odpeketali proti domu. Ginny pa me zdaj vodi v številu pridelanih šivov s 6 proti 2 in upam, da bo pri tem tudi ostalo. Moja dva šiva sta sicer iz otroških let, a mislim, da vseeno šteje .

Še tukaj se zahvaljujem članicama naše ekipe za prijetno druženje in dobro delo, veterinarkam za oskrbo Ginnyne tačke, organizatorjem za izvrstno prireditev in skok na pomoč ob nastali situaciji ter Jožetu za fotke.